Pneuma

V duhovnem življenju se neizogibno srečamo z občutjem suhote, ko se nam zdi vse odveč. Kako se bomo takrat odzvali?

Zdi se, da se je obstoječi model verouka izpel. Razmišljamo o tem, kako vzgajati nove generacije.

Človek se danes želi predvsem umiriti. Zato se sprašujemo, ali pravi mir dosežemo s tehnikami sproščanja ali pa je sad odnosa, ki nas presega.

Sveti Duh – tretja Božja oseba se nam izmika, saj je ne moremo opredeliti. Hkrati pa nam razkriva, kdo je Bog in kdo smo mi. 

Kaj pomeni vera, ko se človek znajde pred nečim, česar ne razume in kar ga presega? Kako osmisliti Abrahamovo preizkušnjo ob darovanju Izaka?   

Živi Bog nas nenehno spremlja, a mi ga ne opazimo, saj se ukvarjamo z drugimi stvari. Ali ga lahko prepoznamo in kje?

Povsem naravno je, da se zagovarjamo, če nas obtožijo po krivem. Sprašujemo se, ali lahko v takem primeru ravnamo tudi drugače in kaj s tem pridobimo.

Zdi se nam, da se življenje odvija vse hitreje in pogosto se ženemo za marsičim: uspehom, dobičkom, ugledom itn. Toda vse to nas hkrati vznemirja. Sprašujemo se, ali lahko v tem neusmiljenem tempu lahko postanemo notranje svobodni. 

Vselej ko prosimo za nekaj, na primer za uspeh, zdravje, korist, to ali ono stvar, pravzaprav iščemo nič, saj nič od tega ni Bog.  Če pa prosimo za Božjo voljo in za nič drugega, bomo deležni vsega.

Bog želi bivati pri ljudeh (prim. Prg 8,31). Toda mi si raje ustvarjamo svoje bogove, namesto da bi se odprli živemu Bogu, ki se hoče roditi v nas, kakor Bog Oče v večnosti rojeva Sina - Besedo. Kaj o tem pravi Mojster Eckhart? 

Nemški teolog, pastor in mislec je v času nacizma globoko vero združil z radikalno etično odgovornostjo. Tudi danes se soočamo z vprašanji moralnega poguma, politične odgovornosti in nevarnosti tihega prilagajanja, zato ostaja Bonhoefferjev glas presenetljivo aktualen.

V predvolilni kolektivni psihozi poslušamo obljube, programe in slogane. Ali ne bi raje ustvarili tišine, iz katere bi vzniknil spoštljiv pogovor o tem, kaj nas kot skupnost drži skupaj.

Kristjani pogosto govorimo, da je Kristus prišel za vse, hkrati pa živimo tako, kot da bi prišel samo za nas. Sprašujemo se, od kod ta razcepljenost.

Post najpogosteje povezujemo z odpovedjo hrani, užitkom in razvadam. Toda ali je post res samo to? V tokratnem razmisleku poskušamo vstopiti v globino tega, kar imenujemo post in pokora. 

Običajno si odrešenje predstavljamo skladno z našimi človeškimi predstavami, ki so omejene in zaznamovane z našo sebičnostjo. Zato razmišljamo, kakšnega Boga nam prikaže apostol Pavel v Pismu Rimljanom.

Danes mrgoli različnih sekt, kultov in skupin, ki trdijo, da imajo ključ do skrivnega spoznanja. Predstavili bomo Ireneja Lyonskega, ki si je že v 2. stoletju soočil s skrivnimi nauki gnostikov. 

Vsak se slej ko prej sreča z bolečino in trpljenjem, ki nas lahko privedeta na rob samouničenja. Kaj nam o tem govori srednjeveški dominikanski redovnik in krščanski mistik Mojster Eckhart?

Tako v Sloveniji kot v svetu smo priča hudim razkolom in nenehnim sporom. Sprašujemo se, ali lahko drugega slišimo v njegovi edinstvenosti in kako to vzvratno vpliva na nas. Kaj nam o tem govori krščansko izročilo?   

Cerkveni oče Origen iz 3. stoletja ob nenehnem prebiranju, molitvi in prevajanju Svetega pisma zasnuje izvirno "trojno" branje, ki bo spremenilo naš odnos do te knjige knjig.   Erratum: V prispevku je pomotoma rečeno, da je Kanaan podoba raztresenosti, medtem ko je pravilno prav nasprotno: Kanaan predstavlja mir in predanost. 

Ali lahko postanemo bolj to, kar smo, prav takrat, ko nismo več samo osredinjeni nase? In kaj to pomeni za naše odnose, svobodo in smisel življenja? Krščanska vera tu ne ponuja pobega iz človeškosti, ampak njeno poglobitev.

Običajno se zapiramo v krog ljudi, ki mislijo enako. To nam daje občutek varnosti. Ali lahko vzpostavimo pristen stik s tistimi, ki so drugačnih nazorov, ne da bi pri tem izgubili lastno identiteto?  

Vsi hrepenimo po odnosu, ki lahko zdrži preizkušnje in padce. Kaj drži pare skupaj tudi takrat, ko se zdi, da se vse okoli nas podira?

Razmišljamo o tem, da strah pred tišino kaže na pomanjkanje osebne in pričevanjske vere. 

Po eni strani stremimo k temu, da bi vse pojasnili, vse razumeli in vse razložili. Po drugi strani pa izkušamo, da je naše življenje polno čudežev. Sprašujemo se, kaj nam preprečuje, da bi jih videli.

Razmišljamo o razliki med moralnim zgledom in mistično navzočnostjo, ki preobraža življenje.