Komentar Družina

Pogled v zgodovino Cerkve pove, da je po koncilih – vseh je bilo doslej 21 – vedno znova prihajalo do razkolov. Razkolne skupine so vedno Cerkvi očitale, da se je izneverila izročilu in vpeljala nekaj novega, česar to izročilo ne pozna.

Duhovniki smo še vedno samo ljudje in v bistvu sem hvaležen, da smo tudi duhovniki krhki, grešni in obdani z raznimi slabostmi.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska.

Sedanja menjava oblasti je jamstvo za prihodnje menjave oblasti, v katero koli smer že bodo šle. In teh menjav nikdar ne bi smeli, če smo resnični demokrati, razumeti kot »konec sveta«, temveč jim, čeprav skozi stisnjene zobe nezadovoljstva s to ali ono oblastno ekipo, izrekati trikratni hura.

Uničujoč, drag, škodljiv, po vseh civilizacijskih merilih nedopusten poseg v najsvetejši del mesta ne bi poškodoval le Plečnikove dediščine. Gradbeni tujek bi preusmeril in pospešil tok podtalnice, smrtonosni udarec pa bi neprecenljivi bližnji dediščini s posledičnim posedanjem zadalo spiranje drobnih delcev, opozarjajo strokovnjaki.

Ob nedavnem Ritmu srca avtor razmišlja o močni povezovalni in duhovni vlogi sodobne krščanske glasbe, ki skozi skupno petje združuje različne generacije in mladim približuje vero. Ob tem poudarja, da mladi tudi danes iščejo iskrena in smiselna sporočila, do njihovih src pa lahko pogosto pridemo prav prek glasbe.

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Ko razmišljamo o svobodi medijev, ne govorimo le o pravicah novinarjev, ampak o pravici družbe do resnice. Ta pravica pa ni zagotovljena sama po sebi. Zahteva ljudi, ki so pripravljeni govoriti, pisati in tudi stati za izrečenim. In zahteva skupnost, ki takšno držo prepozna in podpira.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem. Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dn...

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in poko...

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice. Dokler duhovniški poklic v družbi ne bo spoštovan, si bodo redki upali prisluhniti klicu. Dokler ostajajo družine versko mlačne, se v njih težko rodi duhovni poklic.

Mir. Prvi velikonočni pozdrav, prvo voščilo, ki ga Jezus nameni svojim in ga ponovi čez osem dni. Tudi pred smrtjo, ko sede z njimi k mizi in jim izroči oporoko in zagotovi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dam.« Prvo voščilo o miru pa se je razlegalo že v božični noči. Voščilo nebes, ki nam zemljanom naznanja novo dobo. Tako je svoj komentar v tedniku Družina začel Bojan Ravbar .

Je slovenska demokracija v krizi? Je in ni. Je glede na politično kulturo zadnjih let, ki se je vidno odražala v histerizaciji parlamentarnega govora. Je glede na manj vidno, a smrtno nevarno bolezen, ki se ji reče korupcija … Komentar za tednik Družina je napisal p. Branko Cestnik .

Do pozitivnih sprememb torej ne vodi le pravilna odločitev na prihajajočih volitvah. Pomembno je razumeti resnico, da je treba k političnim odločitvam usmeriti dobre ljudi.

Napad na Iran je bil tvegana stava, ki lahko prinese dobre in slabe posledice. V svojem omejenem pogledu ne vidimo vseh motivov zanj, nekaj jih bo razkril čas, nekaj jih bo ostalo skritih.

Na pragu predvolilnega časa se nam je s filmom Exodus 1945: Naša kri zgodilo nekaj, kar kot balzam blaži napetosti in tke skupnostno oblačilo, v katero se lahko odenemo vsi.

Vsaka še tako težka stiska je lahko rešljiva, včasih traja leta, včasih se samo dovolj olajša, da z njo živimo, veliko pa se jih lahko zelo dobro razreši. In rešitev za rane iz odnosov in zasvojenosti so zopet samo dobri odnosi in dobre navade. Post je priložnost za korak k človeku, kot nas vabi letošnja preventivna akcija 40 dni brez alkohola.

Letošnje volitve bodo ene najpomembnejših, najbolj usodnih v zgodovini naše mlade države. Se zavedamo resnosti tega trenutka, pomembnosti vsakega glasu? Ali pa nam ni mar za prihodnost naše domovine?

Ob slovenskem kulturnem prazniku, se včasih zdi, da kulturo dojemamo kot (najraje podarjen) čokoladni ali bonbon proti kašlju, a bi bilo ustrezneje, ko bi jo kot vsakdanji kruh – ali kot fizioterapijo. 

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

V času, ko se Cerkev na Slovenskem in v Evropi sooča s številnimi izzivi evangelizacije, je dragoceno doživeti papeževo bližino in njegovo očetovsko držo. Domov smo se vrnili okrepljeni v veri.

Leon XIV. je človek edinosti, še več, je služabnik in graditelj edinosti, ki nikogar ne osiromaši, ampak vse obogati.

»Človek ima dva merilnika časa, koledar in uro. Koledar razdeli čas v dneve, mesece in leta, ura pa v sekunde, ki se zvrstijo v minute, minute v ure, ure v dneve, dneve v tedne, mesece, leta, desetletja, stoletja in tisočletja. Samo človek uporablja uro, kar pomeni, da se zaveda minljivosti.« Tako je svoje razmišljanje o doživljanju časa v tedniku Družina začel frančiškan zlatomašnik Zdravko Jakop...